Open Access

Während es jedem unbenommen ist, eine Sprache oder einen Dialekt schön oder häßlich zu finden, wird immer wieder versucht, sprachästhetische Urteile zu begründen. In diesem Essay werden Urteile über die deutsche Sprache gesammelt und linguistisch betrachtet, d.h. nicht nach den sozio-kulturellen Assoziationen, die sie auslöst (Giles/Niedzielsky 1998: social connotation hypothesis), sondern nach sprachlichen Merkmalen (inherent value hypothesis), was Versuche nicht ausschließt, sozio-kulturelle Assoziationen linguistisch zu legitimieren. Konsens scheint darüber zu bestehen, daß die romanischen Sprachen, und unter diesen besonders das Italienische, schöner klingen als die germanischen Sprachen, und unter diesen besonders das Deutsche, während das Deutsche durch Ableitung und Zusammensetzung Wortbildungsmöglichkeiten hat und nutzt, die anderen Sprachen versagt sind. Was die Aussagekraft solcher Vergleiche mindert, ist ihr Eurozentrismus; ästhetische Urteile über „exotische“ Sprachen sind noch selten.

This article provides a comparative overview of phonological and phonetic differences of Mukrī Kurdish varieties and their geographical distribution. Based on the examined data, four distinct varieties can be distinguished. In each variety area, different phonological patterns are analyzed according to age, gender, and social groups in order to establish cross-regional and cross-generational developments in relation to specific phonological distributions and shifts. The variety regions which are examined in the present article include West Mukrī (representing an archaic form of Mukrī), Central Mukrī (representing a linguistically peripheral dialect), East Mukrī (representing mixed archaic and peripheral dialect features), and South Mukrī (sharing features of both Mukrī and Ardałānī). The study concludes that variation in the Mukrīyān region depends on phonological developments, which in turn are due to geographical and sociological factors. Moreover, contact-induced change and internal language development are also established as triggering factors distinguishing regional variants.

V prispevku je predstavljeno slovensko narečno besedje za pomen ‘sinova žena’ v Slovenskem lingvističnem atlasu (SLA) v primerjavi s kajkavskim narečnim besedjem za ta pomen, zbranim za Hrvaški jezikovni atlas (HJA). Narečno gradivo, zbrano za ta dva temeljna nacionalna dialektološka projekta je namreč zanimivo tudi za raziskovanje slovensko-hrvaškega jezikovnega stika, saj zlasti v Pomurju in Medžimurju, v Posotelju, Beli krajini, na Kostelskem in v Gorskem kotarju ter v Istri jezika in njuna obmejna narečja bolj postopoma prehajajo eden v drugega in imajo zato mnoge skupne značilnosti tako na fonološki in morfološki kot tudi na leksikalni ravnini. Na primeru narečnega gradiva za vprašanji SLA-V614 snaha in HJA-V548 snaha, nevjesta je skupaj z morfonološko analizo in kartografskim prikazom prostorske razširjenosti narečnih leksemov predstavljen tudi način komentiranja narečnega gradiva v SLA.

U radu se proučava kajkavska frazeologija na temelju prikupljanja kajkavskih, čakavskih i štokavskih frazema u stotinjak hrvatskih punktova prema posebno izrađenim upitnicima i u slobodnom razgovoru s ispitanicima u sklopu rada na projektu Istraživanje hrvatske dijalektne frazeologije i u suradnji s nekoliko generacija studenata Kroatistike Filozofskog fakulteta u Zagrebu.

U radu se prikazuje hrvatska jezična situacija otprije stotinjak godina, kao i mjesto Ive Andrića i Blaža Jurišića u okviru standardne novoštokavštine u 20. stoljeću. Ujedno se donosi Andrićeva kritika romana Posljednji Nenadić Andre Kovačevića i Jurišićeva reakcija na tu negativnu kritiku.